Vjosa - Zgodovina na kratko
Reka Vjosa, nekdaj znana kot Vovousa, izvira kot reka Aoos v gorovju Pindos na severu Grčije in nadaljuje svoj tok preko grško-albanske meje, kjer se kot reka Vjosa na jugozahodu, v bližini obalnega mesta Vlora izliva v Jadransko morje.
Tako so bila že med 6. in 2. stoletjem pred našim štetjem na hribovjih, ki se se razprostirajo nad njenim rečnim tokom, ustanovljena pomembna prazgodovinska mesta, kot so Byllis, Apolonija in Amantia.
Strateško pomembnost je Vjosa imela tudi v času bizantinskega in pozneje osmanskega cesarstva, ko je bila zaradi njenega povodja krajina poznana kot ena od bolj rodovitnih območij, ki je bila pomebna za trgovanje in ekonomijo. Skupaj s tradicijo transhumance in poljedeljstvo so sta imenovana imperija pomembno prispevala k populacijski dinamiki, kot so nenehna preseljevanja, naseljevanja območja skozi stoletja.
Strateško pomembnost je Vjosa imela tudi v času bizantinskega in pozneje osmanskega cesarstva, ko je bila zaradi njenega povodja krajina poznana kot ena od bolj rodovitnih območij, ki je bila pomebna za trgovanje in ekonomijo. Skupaj s tradicijo transhumance in poljedeljstvo so sta imenovana imperija pomembno prispevala k populacijski dinamiki, kot so nenehna preseljevanja, naseljevanja območja skozi stoletja.
Strateško pomembnost je Vjosa imela tudi v času Bizantinskega in pozneje Otomanskega cesarstva, ko je bila zaradi njenega povodja krajina poznana kot ena od bolj rodovitnih območij, ki je bila pomebna za trgovanje in ekonomijo. Skupaj s tradicijo transhumance in poljedeljstvom, sta imenovana imperija pomembno prispevala k populacijski dinamiki, kot na primer nenehna preseljevanja in naseljevanja območja skozi stoletja.
V obdobju druge svetovne vojne je dolina reke Vjose bila osrednje bojno polje, kjer v objemu rečnega obrežja počivajo številni narodni heroji.
V obdobju druge svetovne vojne je dolina reke Vjose bila osrednje bojno polje, na katerem je albanska vojska izbojevala več bitk z italijansko vojsko in kjer dandanes v objemu rečnega obrežja počivajo številni narodni heroji.
Glede na zapise albanskega etnografa Rroka Zojzija (1950) je bila dolina Vjosa od obdobja Otomanskega cesarstva pa vse do konca komunističnega režima kulturno in geografsko razdeljena na dve regionalni območji. Ob južnem bregu se razprostira Labëria, razmeroma gorato območje, na katerem prevladujejo apnenec in pastirska družba, ki se je ohranila še danes. Ob severnem bregu pa se razprostira Toskëria, ki je večinoma nižinsko območje s prevladujočo ilovnato zemljo, dovolj ugodno za razvoj poljedeljstva.
Po Zojziju (1950) je vzorec sklepanja porok v teh dveh regijah večinoma eksogamni, kar pomeni sklepanje porok izven vasi, ki pa so ostale omejene na en rečni breg. Tako dandanes kot tekom stoletij imata skupnosti, ki naseljujeta severni in južni breg reke sorazmeroma malo stikov.
Zgodovinsko gledano sta bili obe regiji podvrženi številnim migracijam znotraj in zunaj države, ki so bile najbolj razsežne v začetku Otomanske nadvlade, torej v v 15. stoletju, v obdobju med obema svetovnima vojnama (Zojzi 1950) in po propadu komunističnega režima, torej po letu 1991.
Medtem ko so selitve in migracije zaznamovale dano območje tekom stoletij, je bilo obdobje komunizma eno od redkih epoh, ko so bila tovrstna gibanja omejena. V skladu s komunističnim režimom Enverja Hoxhe, so bile migracije izven države strogo prepovedane, znotraj države pa so bile usmerjene in nadzorovane s strani režima. V tem obdobju, ki ga opisujejo kot enega najbolj strogih in drakonskih režimov v Evropi (Vickers 1999; de Waal 2005; Schrapel idr. 2016), je bila leta 1958 izvedena agrarna reforma. Kmetijske zadruge so bile ustanovljene v številnih vaseh, tudi v dolini Vjose. V okviru kolektivnih delovnih akcij so delovne brigade širile kmetijska polja, gradile namakalne kanale, obrezovale sredozemsko grmičevje na obrežju in hkrati sadile drevje na prodiščih Vjose. Na tak način so brigade preoblikovale rečno krajino v poljedeljsko donosno območje.
Da bi preprečili erozijo tal, ki je na območju Albanije zaradi geomorfologije in mediteranskega podnebja sorazmeroma izrazita, so v okviru omenjenih delovnih akcij ob rečnem bregu zasadili platane, topole in akacije. V času industrijske reforme, ki je potekala po letu 1970, so številne vasi v rečni dolini dobile elektriko, nekatere pa so bile priključene na vodovodno omrežje. V skladu s komunistično ideologijo je bila zasebna lastnina, kot na primer obdelovalne površine in pašniki, kolektivizirana.
Z razpadom komunističnega režima leta 1991, so kmetijske zadruge propadle in začel se je proces dekolektivizacije ter privatizacije zemljišč. Zaradi zapletenega sistema verske in upravne razdelitve v preteklosti, je omenjeni proces še danes v teku. Vsled temu številni domačini niso zakoniti lastniki svojih zemljišč, ki jim pripadajo po nezapisanem kanonskem pravu ali pa so v zemljiškem sporu s sorodniki ali lastniki sosednjih zemljišč. Zaradi ekonomskih in političnih težav, ki so sledile po razpadu komunizma so vasi doline Vjose podobno kot v številni drugi ruralni predelih del številnih migracij.
Proces dekolektivizacije je vodil v postopno razdrobitev obdelovalnih površin v številne manjše parcele, kjer so mnoge zaradi številnih migracij, ki pestijo dano območje bodisi zapuščena ali pa dana v najem oz. prodajo poljedeljskim podjetjem. Zaradi trenutnih gospodarskih in političnih razmer v Albaniji se številna zemljišča množično prodajajo lokalnim ali tujim nepremičninskim podjetjem, ki obdelovalne površine spreminjajo v plantažna poljedeljstva, ki pridelujejo hrano za širši ekonomski trg in se s tem oddaljujejo od trajnostnega ravnanja z okoljem kot tudi od lokalne samooskrbe.
Množične migracije, ki so zaznamovale državo vse od razpada režima so vplivale na upad prebivalstva v posameznih vaseh v dolini Vjose, kjer dandanes živi pretežno starejša prebivalstvo, medtem ko mlajše, delovno aktivno prebivalstvo, zavoljo ekonomskih razlogov odhaja v večja mesta ali pa v tujino. Tako so številne obdelovalne površine zapuščene, namakalni kanali neočiščeni, zamašeni in zaradi nerednega ali pa odsotnega vzdrževanja.
Množične migracije, ki so zaznamovale državo vse od razpada režima so vplivale na upad prebivalstva v posameznih vaseh v dolini Vjose, kjer dandanes živi pretežno starejša prebivalstvo, medtem ko mlajše, delovno aktivno prebivalstvo, zavoljo ekonomskih razlogov odhaja v večja mesta ali pa v tujino. Tako so številne obdelovalne površine zapuščene, namakalni kanali neočiščeni, zamašeni in zaradi nerednega ali pa odsotnega vzdrževanja.
Podobno velja tudi za preostalo infrastrukturo, kot na primer ceste, električna napeljava in vodovodno omrežje, ki prav tako postopoma propadajo.
Podobno velja tudi za preostalo infrastrukturo, kot na primer ceste, električna napeljava in vodovodno omrežje, ki prav tako postopoma propadajo.
Večino leta zapuščene vasi ponovno zaživijo v poletnih mesecih, ko se v njihove, večinoma prazne domove vrne mladina, ki obišče družino in na obrežjih reke Vjose preživlja počitnice. Starejše generacije pa se vračajo v svoje rodne vasi, ko se upokojijo ali pa ko umrejo. Va skladu s še vedno prevladujočo tradicijo večina prebivalcev, predvsem tista ki prihaja oz ruralnih predelov, želi biti pokopana v t.i. rodnem kraju ali tako imenovanem kraju izvora.
Večino leta zapuščene vasi ponovno zaživijo v poletnih mesecih, ko se v njihove, večinoma prazne domove vrne mladina, ki obišče družino in na obrežjih reke Vjose preživlja počitnice. Starejše generacije pa se vračajo v svoje rodne vasi, ko se upokojijo ali pa ko umrejo. Va skladu s še vedno prevladujočo tradicijo večina prebivalcev, predvsem tista ki prihaja oz ruralnih predelov, želi biti pokopana v t.i. rodnem kraju ali tako imenovanem kraju izvora.
Večino leta zapuščene vasi ponovno zaživijo v poletnih mesecih, ko se v njihove, večinoma prazne domove vrne mladina, ki obišče družino in na obrežjih reke Vjose preživlja počitnice. Starejše generacije pa se vračajo v svoje rodne vasi, ko se upokojijo ali pa ko umrejo. Va skladu s še vedno prevladujočo tradicijo večina prebivalcev, predvsem tista ki prihaja oz ruralnih predelov, želi biti pokopana v t.i. rodnem kraju ali tako imenovanem kraju izvora.
Po letu 1980, zaradi splošne politične, gospodarske in družbene krize v državi, ki je sledila s padcem režima, je prišlo do močnega krčenja gozdov na rečnih bregovih, kjer so okoliški prebivalci posekali drevje na prodiščih bodisi za osebno ali pa tržno rabo. Zaradi rastoče urbanizacije in izgradnje infrastrukture, kot so ceste, ki podeželje povezujejo z drugimi večjimi mesti v državi, se dandanes na brežinah Vjose širijo številni peskokopi, ki so last privatnih podjetij in prodajajo gramoz tako na državnem kot tudi tujem trgu.
Po pridružitvi Albanije k območju Šengen leta 2010 in z začetkom procesa kandidature za članstvo v EU so številni evropski, ameriški in številni drugi transnacionalni investicijski skladi začeli vlagati v razvoj infrastrukture v Albaniji. S tem so se razmaknili načrti za gradnjo cest in hidroelektrarn, kot na primer v Kalivaçu in v Poçemu. Po desetletju predanega dela in prizadevanja lokalnih prebivalcev, albanske nevladne organizacije NGO EcoAlbania in drugih mednarodnih nevladnih organizacij (RiverWatch, Euronatur in Balkan River Defence), da bi zavarovali Vjoso pred zgoraj omenjenimi infrastrukturnimi posegi, je bil dne 13. junija 2022, podpisan memorandum med Ministrstvom za turizem in okolje Albanije in Patagonijo, podjetjem z opremo za aktivnosti na prostem. S tem se je albanska vlada obvezala, da bo reko Vjoso razglasila za nacionalni park Albanije.
