Mura - Zgodovina na kratko

Mura (Nemško: Mur, slovensko/hrvaško/madžarsko:  Mura, prekmursko narečje: Müra, Möra) je tipična alpska reka, ki izvira v osrednjih Alpah v Avstriji. Natančneje, izvir Mure leži na višini 1898 m n.m.v. v dolini Muhrtal (Murwinkel) na vzhodnem vznožju gore Mureck v Visokih Turah v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Izliva se v reko Dravo pri Legradu (Koprivniško-križevska županija) na Hrvaškem. Reka Mura je v celoti dolga 465 km.

V preteklosti je bil večji del reke Mure, ki teče skozi današnjo Slovenijo, del Panonske kneževine, le skrajni zahodni del v bližini Ceršaka je pripadal slovanski kneževini Karantaniji. Meja med obema kneževinama je potekala nekje v bližini današnje vasi Cmurek. Leta 1919 je reka Mura med Ceršakom in Gornjo Radgono postala mejna reka med Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ter Nemško Avstrijo. Danes teče skozi Slovenijo v skupni dolžini 95 km, pri čemer je odsek slovenske “notranje” Mure dolg približno 33 km, preostali del pa predstavlja mejo z Avstrijo ali Hrvaško.

Starodavno tehnologijo plavajočih mlinov, ki jih je poganjal rečni tok, so na reki Muri prevzeli prišleki Slovani in pozneje Madžari. Vojaški zemljevid Avstro–Ogrske kaže, da je bilo na Muri od Kroga do Svetega Martina (hrvaška meja) 69 plavajočih mlinov. Danes deluje le še nekaj teh mlinov, med katerimi je najbolj znan Babičev mlin pri Veržeju v Sloveniji.

Mlini morajo biti ustrezno vzdrževati in obnovljeni, saj lahko narasle reke med ujmami zaradi povečane količine vode in plavajočega drevja poškodujejo pogonska kolesa mlinov.

Mura vsebuje majhne količine zlata, ki danes sicer niso več primerne za izkoriščanje, v preteklosti pa so se z izpiranjem zlata ukvarjali številni ljudje. Organizirano raziskovanje zlata in drugih lokalnih virov je bilo prvič spodbujeno leta 1772.

 

 

Na starem barvnem zemljevidu Štajerske Johanna Baptista Homanna je prikazano območje okoli rek Drave in Mure. Reka Mura je prikazana na zgornji polovici zemljevida.

Zemljevid: Ducatus Stiriae Novissima Tabula; Johann Baptist Homann; okoli 1720

Vir: Digitalna knjižnjica Slovenije (dLib.si)

Zgodovinsko in kartografsko lahko spremljamo spremembe v strugi reke Mure od 16. stoletja naprej.

V zadnjih 500 letih so glavni tok reke Mure in njeni rokavi večkrat spreminjali položaj. To je mogoče podrobno opazovati s kartografsko primerjavo med posameznimi zgodovinskimi sloji:

 

          od ca. 1500 dalje: panoramski prikazi na stenskih slikah

          1678: objava Vischerjevih zemljevidov

          1714: B. Homann: zemljevid Ducatus Stiriae novissima tabula

          1763–1787: prva vojaška (Jožefinska) izmera

          1806–1869: druga vojaška izmera z izvedbo Franciscejskega katastra (1824–1860)

          1869–1887: tretja vojaška izmera

          1890–1925: prve moderne specialke za celotno Avstro–Ogrsko, izdajane še po razpadu A–O tudi v Kraljevini SHS

         od 1970 dalje: Ciklična aerofotogrametrična snemanja Slovenije

        od 1972 dalje: dostopnost optičnih satelitskih posnetkov

Meandri Mure, na območju današnje Slovenije, kjer je reka močno regulirana, so še lepo vidni na zemljevidu s konca 19. stoletja.

Zemljevid: Specialkarte der österreichisch-ungarischen Monarchie, leto 1890

Hrani: Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU

Zemljiška posest in razdelitev zemlje v Prekmurju in Prlekiji

Zgodovina pripadnosti ozemlja Prlekije avstrijski notranji ureditvi in Prekmurja (z Medžimurjem) k Madžarski je povzročila drastične razlike v strukturi zemljiškoposestne razdelitve in zemljiške lastnine.

 

Za Prlekijo, kot del štajerske dežele, je bilo značilno viničarstvo, najemno kmetovanje in kmetstvo brez zemlje. Lastništvo zemlje je ostajalo v rokah fevdalcev vse do konca prve svetovne vojne, ko je bilo fevdalno lastništvo dokončno odpravljeno z agrarno reformo v Kraljevini SHS. Po agrarni reformi je bila fevdalna zemlja v Prlekiji večinoma razdeljena med kmete, nekdanje tlačane. Z delno kolektivizacijo kmetijske proizvodnje v obliki Kmetijskih kombinatov se je povečal delež večjih, združenih kmetijskih parcel.

Na drugi strani reke je bilo Prekmurje del zgodovinske ogrske veje monarhije dvojčkov, kjer se je po propadu otomanske oblasti konec 17. stoletja ponovno uveljavilo staro rimsko pravo. Zemlja je bila vaščanom dodeljena za zagotavljanje njihove gospodarske blaginje. V primerjavi s Prlekijo so prekmurski kmetje ohranili pravico do lastništva zemlje in jo obdržali tudi za svoje potomce. Posledice modernizacije sredi 19. stoletja so omogočile podvojitev prebivalstva v manj kot pol stoletja, kar je povzročilo razdelitev zemlje med veliko potomcev. Proces drobljenja zemljiških parcel je bil tako izrazit, da je večji del zemlje bil razpršen med več deset tisoč lokalnih lastnikov, ki so posledično postali revnejši. To je pripomoglo tudi k prvim sodobnim migracijskim valovom, ki so se v Prekmurju začeli konec 19. stoletja. Na splošno je zemlja pozneje ostala večinoma v zasebni lasti, le nekdanja fevdalna zemlja je bila nacionalizirana za kmetijsko proizvodnjo v državni lasti.

Regulacijske faze na reki Muri 

Nekateri odseki reke Mure so bili regulirani že v 18. in 19. stoletju. 

Največ vpliva na spremembo reke Mure je imela »Hochenburška regulacija«, ki je v glavnini potekala konec 19. stoletja, začrtana pa je bila na odseku Gradec–Cven (pri Ljutomeru). Zemljevidi vojaške izmere iz obdobja 1869–1887 kažejo, da je bila regulacija najprej izvedena do takratnega mejnega odseka reke Mure med madžarsko in avstrijsko polovico monarhije. Mejni odsek Petanjci–Cven je ostal neurejen, predvsem zaradi madžarske prakse neusklajevanja rečnih meja s katastrom. Po letu 1920 je bila nova ureditev izvedena na odseku Petanjci–Gornja Bistrica, po letu 1945 pa na odseku Gornja Bistrica–Razkrižje–Mursko Središče.

Nekdanji rokavi rek (t. i. mokrišča) so se zaradi regulacije reke začeli bolj pospešeno izsuševati in zaraščati. Vizualizacija z digitalnim modelom reliefa terena na “notranjem” območju slovenske Mure nam jasno pokaže ostanke starih rečnih meandrov.

Nekdanji rokavi rek (t. i. mokrišča) so se zaradi regulacije reke začeli bolj pospešeno izsuševati in zaraščati. Vizualizacija z digitalnim modelom reliefa terena na “notranjem” območju slovenske Mure nam jasno pokaže ostanke starih rečnih meandrov.

Viri:

– Šeško, Anton. 1974. »1888-1973. Petinosemdeset let tovarne lepenke Ceršak« Izdala: Tovarna lesovine in lepenke Ceršak, ob 85-letnici tovarne, ZGP Pomurski Tisk