Številni domačini Vjosi pripisujejo dvoumen značaj, saj se po eni strani bojijo njene dinamične narave, po drugi pa poudarjajo njeno vitalno naravo. »Vjosa je divja, a dobra reka«, pogosto poudarijo vaščani Kute kot tudi prebivalci preostalih vasi, kot so Qesarat, Iliras in Selenica. Prebivalci osrednjega porečja Vjose so se naučili živeti z njeno dinamično naravo, ki se predvsem v zimskih mesecih odraža skozi poplave in premikanje rečne struge. Zaradi širokih prodišč in relativno velikega prenosa sedimentov se osrednje porečje Vjose nenehno, a sorazmeroma kontinuirano spreminja. Vjosin kontinuiran ritem sprememb je tako rekoč del vsakdanjega življenja rečnih prebivalcev in njihove družbenosti. To pomeni, da so tekom stoletij ljudje organizirali svoje življenje v skladu z omenjeno dinamiko Vjose, ko so se na primer preseljevali (transhumanca in druge ekonomske migracije), ali pa naseljevali pobočja nad reko, rečni breg pa so uporabljali le za kmetijske namene ali za pašo. Le redko so se posluževali čolnarjenja ali ribolova, ki sta v veljavi od obdobja komunističnega režima. Skladno z družbenimi aktivnostmi z njimi povezanimi posegi v reko ter njeno obrežje se je spreminjalo tudi porečje in njena širša okolica. Vendar te spremembe niso bile izrazite in obrečni prebivalci pa so jih doživljali kot del stalnice oz. kot kontinuirane dinamike reke. V zadnjih desetletjih pa so zaradi večjih infrastrukturnih posegov, kot so gradnja ceste, HE v Kalivaču ter sečnje dreves na obrežju Vjose in njenih poplavnih ravnicah, tovrstne spremembe postale nenadne in mestoma prelomne, saj so prekinile ustaljeni ritem sprememb, ki je del rečne dinamike in vsakdanjega življenja ljudi.